Če živite v krajih, kjer je pozimi sneg, potem ste verjetno že navajeni, da se pozimi kida. No, pa ni pa povsod in za vse tako. Sama sem kidanja navajena, ni pa ga navajen moj mož, ki prihaja iz primorske in nikoli še ni prijel za lopato, da bi skidal pločnik ali cesto. Ko je pri nas prvič zapadel sneg in je bilo potrebno peljati otroke v šolo, se moj mož ni zmenil za kidanje. Bolj ko sem mu govorila, da bo potrebno cesto skidati, je on vse skupaj jemal neresno.
Bil je celo tako trmast, da je mislil, da se bo enostavno vsedel v avto in odpeljal. Ja v avto se je res vsedel, a ni prišel daleč. Kar hitro je spoznl, da bo moral prijeti za lopato in si cesto skidati, če bo hotel otroke pripeljati v šolo. Tisti dan so otroci zamujali, kajti mož je porabil kar nekaj časa za kidanje. To pa se je zgodilo tudi zadnjič. Sedaj še kako pogleda zvečer vreme, da vidi, če bo zjutraj cesta zasnežena. Tako se v takem primeru vstane prej in očisti cesto.
Sama z kidanjem nimam težav, navajena sem iz otroštva, da je pozimi pač potrebno kidati. Vidim pa pri možu, da se tega ne bo nikoli navadil, to mu je odveč. Prav zoprno mu je, ko mora poprijeti za lopato in se lotiti kidanja. Je pa res, da včasih enostavno mora, ker drugače ne more v službo. Še kako rad bi videl, da bi kidala jaz, ampak sama ne kidam, ker se mi zdi fer, da to počne moški, ker mu gre hitreje in lažje.