Nikoli si nisem mislil, da bodo senčila postala glavna tema naše družinske debate, pa vendar so bila lansko poletje prav to. Imamo staro hišo z velikimi okni, kar je super za svetlobo, malo manj super pa za vročino. Vsako leto smo se v dnevni sobi počutili kot v savni, dokler nismo rekli: zdaj pa res nekaj ukrenemo.
Seveda sem jaz, kot mojster za vse (po mojem lastnem mnenju), prevzel projekt iskanja idealnih senčil. Pregledal sem vse možne možnosti: rolete, žaluzije, zavese, pliseji… Celo neko pametno rešitev na senzorje, ki se sama odpira in zapira glede na sonce. Ko sem to omenil ženi, me je samo pogledala in rekla: Samo ne še en izum, kot tiste pametne žarnice, ki nikoli ne delajo.
Na koncu sva se odločila za klasične rolete. Seveda sem jih sam montiral, ker saj ne more biti tako težko, kajne? No, prvi dan sem vrtal luknje na napačni strani okvirja. Drugi dan sem eno roletno omarico narobe obrnil, tako da se je zatikala pri vsakem dvigu. Tretji dan je prišel tast, tiho opazoval pol ure, potem pa rekel: Mogoče bi bilo dobro, da prebereš navodila.
Ko smo jih končno uspešno namestili, sem se zleknil na kavč, spustil rolete in užival v senci. V tistem trenutku mi je sin rekel: Ati, a jih zdaj lahko dvignemo, ker ne vidim brati knjige?
Senca ali branje knjige – kompromisi življenja. Ampak naj bo jasno: tisti občutek, ko si z lastnimi rokami premagal sonce z nekaj plastike in vijakov, je res poseben. Čeprav mi je za vratom tekel pot od živcev, lahko rečem, da so senčila postala naš junak poletja.
Naslednji dan sem celo povabil prijatelje na kavo, da jim pokažem moj projekt senčila. Seveda so se najprej smejali, ko sem jim razlagal celotno zgodbo, ampak na koncu so priznali, da zdaj naša dnevna soba izgleda precej bolj moderno in predvsem hladno. Misija senčila: uspešno opravljena.…