Ko je sin zakorakal v prvi razred je oboževal košarko. Tako jo je treniral do petega razreda, na kar sva z možem videla, da mu košarka predstalvja breme. Kar naenkrat ni hotel več hoditi na trening in videla sva, da bo v kratkem času obupal. Nisva hotela pritiskati nanj, kajti zavedala sva se, da bova s tem naredila še večji problem in se mu bo košarka še bolj zamerila.
Prišli smo tako daleč, da se je iz košarke izpisal. Nekaj časa ni vedel, kateri šport ga veseli, potem pa si je želel trenirati tenis. Z možem sva bila presenečena, kako lahko iz skupinskega športa gre na šport, kjer igrajo posamezno. Vendar sva bila k hrati vesela, da se je našel. Prvi treningi tenisa so bili vprašljivi, kajti niso vedeli, ali mu bo tenis res všeč, ali bo spoznal, da tudi ta šport ni zanj.
Z veseljem lahko povem, da je to bila najboljša odločitev, kajti tenis trenira še danes in hodi na tekmovanja, kjer pobira pokale. Nisem ga še videla tako srečnega in zadovoljenega. Očitno je našel svoj šport. Prav je, da se otroci v osnovni šoli iščejo in da menjujejo dejavnosti, kajti šele tako se lahko najdejo in spoznajo, kaj jih veseli.
Sama sem mišljenja, da otroka ne bi nikoli silila v določen šport, če bi videla, da ga ne veseli. Ni vredno, da otrok hodi na treninge, kjer ne uživa. To je dejavnost po šoli in prav je, da otrok v tej dejavnosti uživa na polno. Otroci morajo biti nasmejani. …