Moj oče je bil vedno zelo aktiven. Pohodnik, bralec, rad je poslušal glasbo. A z leti smo začeli opažati, da vse pogosteje sprašuje: ‘Kaj si rekla?’ ali pa da se med pogovorom preprosto izklopi, ker ne sliši dovolj dobro. On sam si tega dolgo ni želel priznati. Mislil je, da je slušni aparat nekaj, kar potrebujejo drugi, starejši, bolj ‘onemogli’.
Ko pa je začel izpuščati drobne trenutke, kot so šale med kosilom, tihi pogovori z vnukinjo, najljubše pesmi, ki so mu prej vedno nekaj pomenile,… je spoznal, da izgublja več, kot si je mislil. Skupaj sva se odpravila na pregled in ugotovili so, da res potrebuje pomoč.
Dan, ko je prvič nosil slušni aparat, je bil čustven. Na poti domov je rekel: Slišim, kako listje šumi pod nogami. Nisem vedel, da sem to pogrešal.
Zdaj ga nosi vsak dan. Ni mu več nerodno, ker ve, kaj vse mu omogoča. Slušni aparat ni znak šibkosti, je pripomoček, ki mu je vrnil košček življenja, ki je skoraj potihnil.
Sprva smo se vsi bali, da ga bo nošenje aparata motilo ali da se ga bo hitro naveličal. A prav nasprotno, hitro se je navadil, ker je bil občutek, da spet sliši svet okoli sebe, neprimerljivo boljši od vsakršnega začetnega nelagodja. Je majhen, skoraj neopazen in zelo enostaven za uporabo.
Zanimivo je tudi, kako se je spremenila njegova samozavest. V družbi je spet sproščen, več sodeluje v pogovorih, odziva se na drobne komentarje in se vključuje brez zadržkov. Pravzaprav se je spet začel udeleževati pohodov s prijatelji, prej jih je pogosto zavračal, ker je težko sledil skupnim pogovorom.
Slušni aparat mu je omogočil, da se vrne v odnose, ki so mu pomenili največ. In ko ga danes opazujem, kako z vnukinjo poslušata glasbo ali rešujeta križanko ob tihem klepetu, vem, da je bila odločitev prava. Slišati ni samoumevno in prav slušni aparat je pokazal, kako dragocena je ta preprosta, a ključna povezava s svetom.