Ko sem prvič izvedela za nosečnost, sem bila preplavljena z občutki. Od navdušenja do rahlega strahu. Test sem naredila kar doma, na sobotno jutro, ko sem že nekaj dni sumila, da se nekaj dogaja. Dve črtici. V tistem trenutku sem sedela na robu banje, srce mi je razbijalo in v glavi sem imela tisoč misli.
Prvi meseci so bili čustveno zelo pestri. Telo se je začelo spreminjati, počutje pa je nihalo iz dneva v dan. Imela sem blage slabosti, precej utrujenosti in predvsem veliko potrebe po spanju. Hkrati pa sem opazovala, kako se postopoma povečuje občutek povezave z bitjem, ki raste v meni. Na prvem ultrazvoku, ko sem prvič slišala srčni utrip, sem se kar malo razjokala, bilo je tako resnično in noro hkrati.
Skozi nosečnost sem se naučila poslušati svoje telo. Bila sem bolj pozorna na prehrano, na gibanje, na počitek. Ni bilo vedno enostavno. V tretjem trimesečju sem imela težave s spanjem in zatekanjem nog, ampak sem si dovolila tudi slabše dni. Obenem pa sem se naučila tudi sprejemati pomoč, kar mi je prej težko šlo od rok.
Najlepši trenutki so bili, ko sem začutila prve gibe. Majhni sunki, ki so se počasi spremenili v pravo akrobatiko, predvsem ponoči. Takrat sem se pogosto pogovarjala z dojenčkom, v temi, tiho, kot da veva samo midva.
Nosečnost me je spremenila. Ne samo fizično, temveč predvsem čustveno. Postala sem bolj potrpežljiva, bolj zbrana, bolj nežna do sebe. Bila je izkušnja, ki je ne bi zamenjala za nič na svetu. In čeprav je bilo včasih tudi naporno, je bil vsak trenutek del poti, ki me je pripeljal do največjega darila – mojega otroka.
V obdobju nosečnosti sem se tudi veliko povezovala s partnerjem na drugačen, globlji način. Skupaj sva hodila na preglede, brala o razvoju otroka in si predstavljala, kakšno življenje naju čaka. To obdobje naju je še bolj povezalo in ustvarilo temelje za najino novo skupno vlogo – starševstvo.